LooKouT

“To je naša vas, to je bila vas naših pradedov in to bo vas naših sinov. Da bo tudi vas naših vnukov, je na nas, da jo spoštljivo negujemo in dograjujemo!”

Žibrše so razložena hribovska vas, sredi prijetnega notranjskega hribovja, severozahodno od Logatca. Redke domačije so raztresene po hribih in grapah okrog 724 metrov visokega Šenčurjevega hriba, na katerega južnem pobočju leži osrednja gruča domačij z nekdanjim šolskim poslopjem in novim gasilskim domom. Z vrha se nam ponujajo razgledi po javorniškem hribovju, logaški planoti in ljubljanski kotlini vse do Alp s Triglavom na severozahodni strani. 

Najlaže pridemo v Žibrše iz logaške smeri. Pri osnovni šoli v Gornjem Logatcu nas kažipot usmeri proti Marekam in mimo peskokopa Smolevec se po dolini potoka Reka pripeljemo do lične brunarice od koder že uzremo prvo skupino hiš v Žibršah. Če zavijemo v hrib smo na pravi poti do osrednjega dela Žibrš. Iz Hotedršice se lahko v Žibrše pripeljemo po nekoliko slabši makadamski cesti mimo Isteničeve in Korenove domačije ter mimo Tumletove kmetije odprtih vrat. Na samem vrhu Šenčurjevega hriba ugotovimo, kako obsežne so Žibrše. Na vseh straneh leže posamezne žibrške domačije, pogled pa seže tudi preko vse Ljubljane. V Žibrše pa nas usmeri tudi kažipot vrh Židanka, ob cesti Logatec – Medvedje Brdo. Na poti, ki vodi mimo Rečanove kmetije, spoznavamo najprej niže ležeče domačije v Žibršah. Veliko je še bolje ali slabše vzdrževanih poti, ki so nekdaj povezovale Žibrše z bližnjim Logatcem. Danes nekatere odkrivajo sprehajalci, ki si v obširnem žibrškem hribovju napolnijo pljuča in dušo. 

Zgodovinskih virov o nastanku Žibrš ni veliko, še manj je raziskanih. Kot piše Ignacij Voje, je menda Županija Žibrše (Supp Sibersche) nastala konec 16. in v začetku 17.stoletja, gotovo pa so že prej tu bile posamezne kmetije. V katastru, ki je bil izdelan okrog leta 1825, pa zasledimo nekatera še danes ohranjena domača imena posestev, kot na primer: per Skrotnig, per Poschenu, per Storchu, per Cheshirku in podobna. Cerkev pa hrani nekatere podatke o prebivalcih Žibrš že od leta 1700 naprej. 

Pogosto so Žibrše omenjene v zvezi s pitno vodo. Tako v šolski kroniki zasledimo, da so po izbruhu kolere med delavci, ki so gradili železniško progo Dunaj – Trst v letih od 1855 in kasneje, vozili čisto pitno vodo prav iz žibrških studencev. Voda je nekoč Žibršanom poganjala tudi mlinska kolesa. Še po drugi svetovni vojni so obratovali Bebrov, Turkov in Dolenčev mlin. Domačin Rečan pa je vodo iz potoka Reka izkoristil za pogon električnega generatorja in tako imel prvi v Žibršah električno razsvetljavo. Tudi prvi vodovod za potrebe Logatca je dovajal vodo iz Petkove grape. Danes je v Tincovi grapi na novo postavljen Grajski studenec, ki po dobri vodi slovi daleč prek občinskih meja. 

Narava Žibršanom ne daje prav veliko. Zemlja je peščena in plitva, rast dreves v gozdovih je počasna. Tako so se prebivalci poleg kmetovanja prisiljeni ukvarjati še s čim donosnejšim. Če so nekoč poleg kmetovanja še “furali” in gozdarili, tesali in oglarili, mleli in zidali, danes poleg glavne zaposlitve v bližnjih tovarnah popoldne še kmetujejo. Vse bolj pa se uveljavljajo tudi v samostojnih panogah, kot so prevozništvo, žagarstvo in kmečki turizem. 

V Žibršah danes živi okrog 160 prebivalcev. Od teh jih je le 25 mlajših od 20 let. Pričakovati pa je rast števila prebivalcev, tudi zaradi priseljencev. Nekateri vikendaši so se za stalno preselili v Žibrše. V zadnjih letih se je povečalo število rojstev in število novozgrajenih hiš. 

Žibrše spadajo v krajevno skupnost Tabor Logatec, ki je v občini Logatec ena največjih. Čeprav je vas s svojim ozemljem in številom prebivalcev le majhen del občine, pa je zagotovo pomembno rekreacijsko zaledje hitro razvijajočega se Logatca.

Branko Rupnik