Rimski obrambni zid … Claustra Alpium Iuliarum

Na območju Notranjske so Rimljani postavili obsežen obrambni sistem, katerega ostanki so na nekaterih mestih še vedno opazni. Ko je okoli leta 170 rimsko državo presenetil vdor Markomanov in Kvadov, ki so dosegli Oglej in Verono, se je porodila zamisel o ustanovitvi vojaške obrambne cone s središčem med Oglejem (Aquileia) in Celjem (Celeia). Nasprotja med ilirskimi provincami in Italijo so prispevala k razvoju organizirane obrambne črte, ki se je ob odločilnih dogodkih za usodo Rimskega cesarstva čedalje bolj uveljavljala. Obsežen obrambni sistem se je imenoval Claustra Alpium Iuliarum ali po naše Zaporni zid Julijskih Alp. Varoval je najbolj izpostavljene naravne dostope v osrčje Italije, ki je bila od nekdaj privlačen cilj barbarskih ljudstev s severa in vzhoda. Mejno območje med provinco Ilirijo in Italijo, zdajšnje ozemlje Slovenije, je omogočalo najugodnejši dostop v naravno nezaščitena območja v Furlanski nižini in zaledju Tržaškega zaliva. Obrambna strategija je narekovala gradnjo s stolpi utrjenih zapornih zidov, ki so preprečevali nenadzorovane prehode in varovali glavne cestne povezave. Visoki so bili do štiri metre, stolpi pa so imeli tloris pet krat pet metrov. V njihovem zaledju so bile postavljene trdnjave, bivališča za vojaštvo in civilno prebivalstvo. Z različno dolgimi odseki zidov so bili zavarovani vsi ključni naravni prehodi med Kvarnerskim zalivom in Koroško. Gradnja je potekala postopoma med začetkom 3.stoletja in drugo polovico 4.stoletja. Z razkrojem rimske države v 5.stoletju je obrambno območje izgubilo prvoten pomen, opuščeni objekti pa so začeli propadati.  

Glavnina vojaških kontrolnih objektov je bila postavljena na območju Notranjske. Operativno središče je bilo na visoki kraški planoti Hrušici, kjer je za zapornim zidom delovala štabna baza Ad Pirum, skrita na težko dostopnem območju Hrušice. Arheološka izkopavanja so razkrila dobro ohranjene razvaline večje  utrdbe na Lanišu, le nekaj metrov od ceste, ki iz Logatca prek Hrušice vodi na Col, od koder se spusti v Vipavsko dolino. Objekt so obnovili in predstavlja edini primer rekonstruirane poznoantične utrdbe v sicer mogočnem obrambnem sistemu. Drugje so nekdanji zidovi največjega gradbenega podviga Rimljanov na Slovenskem komaj razpoznavni. Poznavalcem se razkrijejo kot razvlečene gomile kamenja po pobočjih dolinskih prehodov.

Marko Frelih

Print Friendly, PDF & Email

Leave a Reply