Kogar koli pot zanese na Kras v dneh, ko pripeka sonce in je grlo suho, bo na katerem od križišč skoraj gotovo naletel na lesen smerokaz z navzdol obrnjeno bršljanovo vejico – FRASKO in z napisom vasi kje je osmica.

Osmica je oblika prodaje odprtega vina in drugih domačih dobrot, kot so pršut, domače salame, klobase, prata, sir, kuhano zelje, repa in seveda kuhani štruklji za posladek.

K nam je osmičarstvo prišlo z odlokom cesarice Marije Terezije sredi 18.stoletja in se obdržalo tudi pod italijansko okupacijo tja do druge svetovne vojne, na Tržaškem pa neprekinjeno do danes. Samo ime osmica nam pove, da je lahko kmet prodajal vino preteklega leta, domačo hrano, doma spečen kruh in pecivo osem dni.

Osmice so bile izredno priljubljene in ljudje so jih radi obiskali. To je bil čas oddiha, prijetnega druženja, zanimivih pogovorov in vse je bilo prijazno in domače. Vino si mogel piti bodisi v kleti iz soda ali pa si posedel na dvorišču ob največkrat kar iz desk narejenih mizah, domačini pa so ti stregli s hladnim narezkom, doma pečenim kruhom, kuhanimi jajci in sladicami.

Samo na Krasu iz grozdja trte refoška stiskamo teran, to izjemno zdravilno temno vino, ki se krasno prilega pršutu, drugi najbolj znani kraški specialiteti – prašičjemu stegnu, sušenemu na kraški burji – in oboje nam nudijo prav kraške osmice.