LooKouT

Grad v Gorenjem Logatcu

V zgodovinskih virih so v 13. in 14.stoletju omenjeni logaški vitezi (leta 1307 Arnold von Logatsch), zato je J. V. Valvasor domneval, da je grad Logatec – Loitsch stal na holmcu Tabor nad Gorenjim Logatcem. Grajsko stavbo (dvorec je omenjen leta 1590 kot schloss Logitsch) je ob cesti sredi naselja sezidal že pred letom 1580 idrijski upravnik Urban Ainkhürn, graščak na Ljubeku in Hošperku, današnjo podobo dvonadstropnega dvorca pravokotnega tlorisa z vogalnimi stolpi in imenitnim renesančnim polkrožno zaključenim portalom, pa mu je v prvi polovici 17. stoletja nadel knez Janez Anton Eggenberg. Deželni knez je gospostvo in grad leta 1606 zastavil Adamu pl. Mosconu, nato je bil lastnik Ehrenreich Lamberg, od leta 1620 naprej pa Eggenbergi. Knez Janez Sigfried Eggenberg je 10. januarja leta 1717 grad prodal grofu Janezu Gašperju Cobenzlu. Njegov sin Janez Karel grof Cobenzl je gospostvo dvakrat, leta 1747 in 1760, zastavil svoji ženi Mariji Tereziji, rojeni grofici Palf, za 100.000 goldinarjev. Janez Karel grof Cobenzl je umrl skrajno zadolžen leta 1770 kot avstrijski poslanik na Nizozemskem. Njegov sin Ludvik je 13. januarja 1779 poravnal njegov dolg v znesku 36.000 srebrnih brabantskih goldinarjev, nakar so mu očetovi upniki odstopili svoje pravice do gospostev Logatec in Jama pri Postojni. Po njegovi smrti 22. februarja 1809 je gospostvo podedoval njegov sin Filip. Ko je Filip grof Cobenzl leta 1810 umrl, je gospostvo pripadlo njegovemu dediču Mihaelu Coroniniju-Cronbergu, ki ga je 11. oktobra izročil svoji ženi Zofiji, rojeni grofici Fagan, 6. februarja 1826 je Zofija gospostvo vrnila svojemu možu pod pogojem, da prevzame vse dolgove. Zaradi prezadolženosti je bilo gospostvo prodano na dražbi; kupila ga je Zofija in ga 1846. leta prodala Weriandu knezu Windischgrätzu, ki ga je na prelomu stoletja odstopil za državne urade. Po vojni je bil nacionaliziran, v njem pa so bili še nekaj let nazaj prostori vzgojnega zavoda za mladino.

Grajski studenec

Ipavčeva hiša

Skozi Logatec so se v 18. in 19. stoletju po stari cesarski cesti valili parizarji, ki so vozili dragoceno blago iz celinskih dežel proti morju in iz Trsta proti Dunaju. Vozovi s konjsko vprego so se počasi pomikali po vijugasti cesti polni klancev. Furmani so svoje tolarje puščali ob cesti, na kar nas spominjajo ogromne oštarijske hiše med Ljubljano in Postojno. Ena takih gostiln je tudi Ipavčeva hiša ob cesti v Logatcu. Kot razglaša letnica 1807 na portalu, ki je prava mojstrovina kamnoseške obrti, so hišo dvignili in oblikovali v poznobaročnem in tudi že malce klasicističnem slogu, nad portal pa so kot koncesionarji dali vklesati grb z dvoglavim avstrijskim orlom. O priljubljenosti hiše priča tudi izročilo, da je v najlepši sobi spal cesar Franc Jožef. Hiša z izredno lepimi oboki (češkimi kapami) v pritličju, s snažnimi in velikimi sobami ter slovečo kuhinjo je vzbujala spoštovanje in zaupanje. V arhitekturnem pogledu je Ipavčeva hiša (kot gostilna je cvetela do leta 1958, ko so jo zaprli) vzoren primerek “furmanskega klasicizma”, podeželske gostilniške hiše s precej ambicioznimi stilnimi detajli. Sredi 19. stoletja so zunanjščino malce popravili in prilagodili novim, takrat že bidermajerskim lepotnim načelom. Neznani mojstri so izvedli izredno lepo in čisto oblikovano okrasje na fasadi (v ometu), ki sodi v najširšem okviru med boljše primerke historicističnega oblikovanja. Hiša je lepo vzdrževana še danes, čeprav se je o starih gospodarjih ohranil le še medel spomin.

Kamniti vodnjak

Kamnit vodnjak (1883), na dvorišču je oblikovan kot večji steber s šesterokotnim tlorisom, zidan iz štirih vrst kamnitih kvadrov. Podstavek je oblikovan z vzporednimi vklesanimi črtami, vrh pa s kamnitim zidcem. Na sprednji strani je vzidana pokončna plošča, ki ima profilirano poglobljeno nišo in je na sredi okrašena z rozeto, v kateri je nameščena pipa. Nad vzidano ploščo je vklesana letnica. Na spodnjem delu izstopa kamnita školjka. Zadaj so železna vrata. Na tleh ob vodnjaku je ohranjena prvotna ureditev tlaka iz kamnitih plošč. Vodnjak predstavlja tipološko zanimivo arhitekturno in oblikovno postavitev kot središčni del dvoriščnega prostora.

Litoželezna vodna črpalkaStoji na obcestni zelenici ob bregu potoka. Predstavlja značilen tipsko oblikovan litoželezen industrijski izdelek iz prehoda 19. v 20. stoletje.

Litoželezni vodnjak

Vodnjak stoji ob kostanju pred gostilno in predstavlja še enega izmed redko kompleksno ohranjenih litoželeznih vodnjakov na širšem območju. Je kvalitetno umetnostno obrtni industrijski izdelek 19.s toletja, ohranjen na prvotni lokaciji.

Miklavčeva kašča

Kašča je bila zgrajena leta 1767 na temeljih prejšnje nižje zidanice. Mimo kašče in kozolca je včasih vodila steza (gasa), ki je povezoval glavno magistralno cesto Ljubljana – Trst in starejšo skozi Dolenji Logatec. Leta 1982 je na pustno soboto pogorel kozolec. Na njegovem mestu danes stoji novo gospodarsko poslopje, kašča pa je bila obnovljena 1987. Od takrat pa je zaprt tudi prehod med glavno cesto in Dolnjim Logatcem.

Putickove štirne ali katavaroni

Rimska grobišča

Pri izkopu temeljev za zidano ograjo je bilo odkritih sedem žganih grobov rimskega obdobja. Zemljišče leži na južni strani položnega pobočja Nakla. Tu je že leta 1978 na SV strani parcele pri strojnem kopu našel dve oljenki in več drobcev lončenine. Na istem mestu je opazil tudi večjo količino žganine in suhi zid. Oljenki in lončenina verjetno pripadajo žganemu grobu, medtem ko pomen zida ni jasen. Vkopani so bili v rdečo ilovico, ki tu nastopa kot preperina triasnega skrilovca, katerega v globini 75cm zasledimo kot kompaktno osnovo. To je tudi nivo, do katerega so kopali grobno jamo. Slučajno odkritje rimskega grobišča je za raziskovanje problematike antičnega Longaticuma velikega pomena, saj do sedaj, razen pisnih virov nismo poznali nobenih konkretnih arheoloških dokazov za obstoj naselbine na tem območju.

Rimska utrdba na Lanišu

Pozno antična utrdba (burgus) leži na zahodnem robu Male Hrušice nekaj metrov nad nekdanjo traso rimske ceste Aquileia – Emona, ki je na tem odseku še dobro vidna. Obrambni stolp, ki ima dimenzije 19,60 x 19,70 je bil pozneje vključen v prvotni zaporni zid, ki se južno od stolpa vzpenja proti vrhu Srnjaka (918 m) v dolžini okoli 350 m. Potek zidu proti severu ni ugotovljen, saj se teren pod trdnjavo strmo spušča proti globlji vrtači in verjetno zidu na tem mestu sploh niso gradili. Izkopavanja v letih 1961 – 1963 so pokazala, da je stražna postaja aktivno delovala le krajši čas v drugi polovici 4. stoletja, ker so vojaški spopadi med Maksimom in Teodozijem leta 388 botrovali njenemu uničenju.

Rimski obrambni stolp

Utrdba na Lanišču je bila vključena v tretjo, zadnjo obrambno linijo. V njenem zaledju je stala le še štabna baza Ad Pirum z glavnino vojaških enot, ki so posredovale v kritičnih situacijah na ogroženih odsekih zapornih zidov. V takšnih trenutkih je pomembno vlogo odigral signalni sistem, ki je bil znotraj mogočnega obrambnega mehanizma Claustra Alpium luliarum zelo dobro organiziran. K temu so največ prispevale dobro izbrane dominantne lege, ki so olajševale nadzor ozemlja in medsebojnega obveščanja. V sklopu signalnega sistema lahko domnevamo obstoj kontrolno-signalnega stolpa na Orlovem griču (829 m), Kar zaenkrat dokazujejo samo ostanki antične keramike, ki je bila odkrita na tem mestu leta 1982. Stolp, ki je bil verjetno lesen, je bil vezni člen med utrdbo na Lanišu in trdnjavo Ad Pirum na Hrušici.

Rimski zaporni zid

Na območju Notranjske so Rimljani postavili obsežen obrambni sistem, katerega ostanki so na nekaterih mestih še vedno opazni. Ko je okoli leta 170 rimsko državo presenetil vdor Markomanov in Kvadov, ki so dosegli Oglej in Verono, se je porodila zamisel o ustanovitvi vojaške obrambne cone s središčem med Oglejem (Aquileia) in Celjem (Celeia). Nasprotja med ilirskimi provincami in Italijo so prispevala k razvoju organizirane obrambne črte, ki se je ob odločilnih dogodkih za usodo Rimskega cesarstva čedalje bolj uveljavljala. Obsežen obrambni sistem se je imenoval Claustra Alpium Iuliarum ali po naše Zaporni zid Julijskih Alp.

Varoval je najbolj izpostavljene naravne dostope v osrčje Italije, ki je bila od nekdaj privlačen cilj barbarskih ljudstev s severa in vzhoda. Mejno območje med provinco Ilirijo in Italijo, zdajšnje ozemlje Slovenije, je omogočalo najugodnejši dostop v naravno nezaščitena območja v Furlanski nižini in zaledju Tržaškega zaliva. Obrambna strategija je narekovala gradnjo s stolpi utrjenih zapornih zidov, ki so preprečevali nenadzorovane prehode in varovali glavne cestne povezave. Visoki so bili do štiri metre, stolpi pa so imeli tloris pet krat pet metrov. V njihovem zaledju so bile postavljene trdnjave, bivališča za vojaštvo in civilno prebivalstvo. Z različno dolgimi odseki zidov so bili zavarovani vsi ključni naravni prehodi med Kvarnerskim zalivom in Koroško. Gradnja je potekala postopoma med začetkom 3. stoletja in drugo polovico 4. stoletja. Z razkrojem rimske države v 5.stoletju je obrambno območje izgubilo prvoten pomen, opuščeni objekti pa so začeli propadati.

Glavnina vojaških kontrolnih objektov je bila postavljena na območju Notranjske. Operativno središče je bilo na visoki kraški planoti Hrušici, kjer je za zapornim zidom delovala štabna baza Ad Pirum, skrita na težko dostopnem območju Hrušice. Arheološka izkopavanja so razkrila tudi dobro ohranjene razvaline večje utrdbe na Lanišu, le nekaj metrov od ceste, ki iz Logatca prek Hrušice vodi na Col, od koder se spusti v Vipavsko dolino. Objekt so obnovili in predstavlja edini primer rekonstruirane poznoantične utrdbe v sicer mogočnem obrambnem sistemu. Drugje so nekdanji zidovi največjega gradbenega podviga Rimljanov na Slovenskem komaj razpoznavni. Poznavalcem se razkrijejo kot razvlečene gomile kamenja po pobočjih dolinskih prehodov.

Tomažinov mlin

Ni zanesljivih podatkov o tem, od kdaj se nad velikim breznom vrtijo vodna kolesa. Ustno izročilo pravi, da vsaj od začetka 18. stoletja. V 300 letih je mlin zamenjal veliko lastnikov, po I. svetovni vojni pa so ga kupili zdajšnji lastniki Tomažinovi. Je edini v Sloveniji in eden redkih v Evropi, iz katerega voda ponikne v naravno brezno. Voda iz potoka je po koritih speljana na tri kolesa z lopaticami. Vodna kolesa poganjajo lesena zobata kolesa, oboja pa so pod zemeljsko površino. Prostor za mletje, kjer so trije kamni, je bil do leta 1938 le malo više, potem pa so ga še za 2 m dvignili in s tem olajšali prinašanje žita in odnašanje moke. Dve kolesi bi danes še vedno lahko delali, vendar na kolo za belo moko že več kot dvajset let ni nihče mlel, saj je moka iz sodobnih mlinskih naprav finejša. Tako se vsako leto vrti samo še kolo, ki melje črno moko, ter koruzo, ječmen in oves. Vzdrževanje mlina zahteva veliko dela. Ker je še vse leseno, zaradi prisotnosti vode in zraka dokaj hitro trohni. Vodno kolo je izdelano iz bukovega lesa, glavna os in prsti, ki povezujejo prenosno kolo s kamnom, pa so iz hrasta.

Mlin na ponoru Hotenjke

Že v 30 letih so z barvanjem ugotavljali, kam odteče voda Hotenjke. Meritve so pokazale, da se razdeli: tretjina jo gre v Močilnik, do koder potuje tri tedne, dve tretjini vode pa odtečeta na Planinsko polje in za pot porabi štirinajst dni.

Vodnjak Nimfe z vrčem

Vodnjak sv. Jožefa

Vodnjak sv. Jožefa je bil zgrajen leta 1855 ob otvoritvi Logaškega vodovoda. Takrat so ob njem zasadili tudi dve lipi, ki pa so jih leta 1986 požagali. Obstajala je namreč možnost, da bi korenine teh lip porušile temelje pod vodnjakom.

Odprta lopa sloni na okroglih opečnih stebričkih in je pokrita s stožčasto oblikovano opečno streho, v notranjosti je vidna lesena strešna konstrukcija. Kamnit del vodnjaka je vzidan v opečnato grajen kvader, ki je v vrhnjem delu rizalitno oblikovan. Ureditev vodnjaka predstavlja svojsko načrtovalčevo realizirano delo, ki je postalo konstantna urbanističnem in ambientalnemu prostoru na razpotju ter širše označuje enkratnost in posebnost naselja Čevica.

Že nekaj let zapored, na zadnjo soboto v juniju, na tem mestu poteka tradicionalno kulturno družabno srečanje z imenom Večer pri vodnjaku. Na tak večer je leta 1993 po dolgem času iz obnovljenega vodnjaka spet pritekla voda.

Vodovodni zaklad

Naklo nad Logatcem

Vodno črpališče Tromba

Tromba ali Pumpenhaus

Železniški predor pod Naklom

Opuščen železniški predor

Zemljanke