Medvedove stopinje

Na Počku

Izkušnje iz prve roke

Kaj storiti ob srečanju z medvedom?

Človeku nevaren je predvsem črni medved, ki pa ga pri nas ni. So pa nevarna vsaka srečanja z medvedko in njenimi mladiči, še posebej v primerih, ko se znajdemo na poti med mamo in mladiči. Če mladiči v strahu še zacvilijo je to znak najvišje nevarnosti.

  • Ko se nahajate na območju medveda, bodite vedno dovolj glasni, da vas ta prvi sliši. Najprimernejše je, da vozite v skupini in se glasno pogovarjate.
  • Če kolesarite sami in za povrhu še hitro, je verjetnost bližnjega srečanja z medvedom večja. Še posebej to velja za območja (tudi 1.odsek LKT), skozi katera potekajo prometno bolj obremenjene ceste. Ob stalni prisotnosti hrupa s ceste, medved le s težavo razloči tistega, ki ga povzroča bližajoči se kolesar.
  • Ob srečanju z medvedom naj vas ne zgrabi panika. Skušajte ostati mirni in ogovarjati medveda v čim bolj pomirljivem tonu.
  • Krilite z rokami in ploskajte, tako bo medved takoj vedel, da ste človek.
  • Medvedu nikoli ne poglejte v oči saj to lahko razume kot izziv.
  • Kadar ogroženi medved napade, morate v znak predaje lesti na tla in negibno čakati. Tako spozna, da je nevarnost minila.
  • Če pa vas zamenja za hrano in začne z grizenjem potem, ko ste že nekaj časa negibno ležali morate agresivno napasti nazaj.

Sam sem se srečal z medvedi na Pivškem in ob reki Kolpi, kjer so gasili žejo ali morda celo lovili ribe. Dva medvedka sta kakih 100 m pred našo kolesarsko skupino stekla čez cesto. Ustavili smo se, da bi videli od kod se bo pojavila še mama. Ta je bila očitno že pred njimi in nobene nevarnosti ni bilo nadaljevati pot naprej. Hitrost, s katero so medvedki stekli za mamo v hrib, je bila res neverjetna in govorice, da odrasel medved lahko ujame konja v teku, niso iz trte zvite.

Kaj storiti, ko ste na kolesu in vas napade pes?

Ko pred seboj zagledate psa in se mu ne morete izogniti, zapeljite mimo njega kar se da umirjeno. V nasprotnem primeru lahko agresivno vožnjo razume kot napad na njega.

  • Pes se običajno izogiba napasti posameznika v strnjeni skupini, zato na kritičnih mestih vozite bolj skupaj.
  • Če pa napade, se običajno loti zadnjega v skupini – kot bi napadel bolno žival v čredi.
  • Ne skušajte mu pobegniti, saj je malo verjetnosti, da vam bo to uspelo.
  • Raje zmanjšajte hitrost in se na napad pripravite.
  • Če boste napad ignorirali, se utegne zgoditi da vas ugrizne in to običajno v gleženj.
  • Pred napadom se lahko branite na več načinov. Najenostavnejši je, da naglo pritisnete na zadnjo zavoro ko se vam pes dovolj približa. Če se nahajate na makadamu bo učinek dovolj zastrašujoč, da se bo pes prestrašil.
  • Vzemite bidon v kateremu imate vodo in ga s curkom nepričakovano poškropite. Boste videli kako bo presenečen obstal.
  • Skušajte psa odgnati z brcanjem, vendar je velika verjetnosti, da ga boste le še bolj razdražili. Če se vam ga posreči z brco zadeti v smrček, bo skoraj zagotovo odnehal.
  • Stopite s kolesa in se sklonite kot, da želite pobrati kamen. Večina psov ima s tem slabe izkušnje in se te geste prestraši.
  • Plin v razpršilcu proti napadu psov ni ravno od koristi, pa še nevarno je stegovati roko proti gobcu. Pes, ki je bil deležen moje doze se je le oblizoval in še naprej tekel za mano, kot bi želel, da ga rešim neprijetnega občutka.
  • V skrajnem primeru se lahko zgodi, da vam ne pomaga ne eno ne drugo. Zato skušajte ohraniti varno razdaljo. Kolo s katerega ste predhodno sestopili naj bo vedno med vami in psom. Počasi se pomikate naprej in ne dovolite, da se vam pes približa z druge strani. Sledil vam bo le do roba svojega območja nato pa vas pustil.
  • Kadar pri roki nimate nič s čimer bi se ubranili pred napadom psa, pridejo prav tudi zamahi s kolesom.
  • Ne prerekajte se po nepotrebnem z neuravnovešenimi lastniki odvezanih psov. Ti vas bodo skušali prepričati, da je pes povsem miroljuben, če ga le ne bi prestrašili oz. napadli prav vi.

Kaj storiti, če se znajdene v odročnem kraju s prazno zračnico?

Skoraj vsakemu kolesarju se zgodi, da se vsaj enkrat znajde v tej neprijetni situacij. Zračnico lahko med vožnjo poškodujete tako močno, da jo ni mogoče enostavno zakrpati, poškodujete pa lahko celo plašč. Če smo brez rezervne zračnice, pribora za krpanje ali zračne tlačilke, so težave tu! Kako naprej?

  • Če je luknja manjša jo zakrpajte takoj, če pa je večja in pri sebi nimate ustreznih lepilnih krpic, jo je najbolje zamenjati z drugo (rezervno).
  • Včasih pride do poškodbe pri ventilu zračnice. V tem primeru je zračnico težko ali celo nemogoče zakrpati, zato spet pride prav le zamenjava te.
  • Kadar rezervne zračnice nimate in si s krpanjem ne morete pomagati, je zasilna rešitev, da na zračnici med poškodovanim in celim delom enostavno naredite vozel. Tega dobro zategnite in zračnico, ki je sedaj malo manjša, spravite nazaj na obroč oz. pod plašč. Zadeva se neverjetno dobro obnese.
  • Če poleg zračnice poškodujete še plašč (večja luknja) se po menjavi zračnice lahko zgodi, da se vam po nekaj kilometrih vožnje, zračnica na istem mestu (zaradi direktnega stika s voziščem – peskom) zopet naluknja. Priporočam, da imate s seboj močnejšo (avtomobilsko) lepilno krpico. Ta je debelejša in jo nalepimo kar na notranjo stran poškodovanega plašča.
  • V kolikor pride do večje poškodbe plašča od strani (zaradi slabo nastavljenih zavor, ki drsajo po plašču ali se zaradi preperelosti tega strga platno), poškodovano mesto kar preko kolesnega obroča povijte z vrvico ali trakom. Preden vožnjo nadaljujete, razklenite zavorne čeljusti poškodovanega kolesa, da se vam bo to lahko vrtelo.
  • Se pa zgodi, da se znajdete pred omenjenimi problemi brez zračne tlačilke. Rešitev je, da prostor pod plaščem napolnite kar se da na tesno s travo, praprotjo, cunjami… tako se boste lahko, ne da bi pri tem poškodovali obroč kolesa, zasilno peljali.

Da pa se vsem zgoraj omenjenim težavam izognete, imejte vedno pri sebi: rezervno zračnico, lepilne krpice (večje, manjše in eno debelejšo za plašč), gumi-lepilo, košček smirkovega papirja za čiščenje (fina granulacija), rezervni plašč (kevlarski), ki ga je mogoče zviti in vzeti s seboj, ključe za snemanje plašča (3 kose), nylonski ali platnen trak, rezervni ventil, zračno tlačilko, po možnosti za različne ventile.

Kakšno orodje je priporočljivo vzeti s seboj?

Orodje je običajno težji del prtljage in ga običajno razen osnovnega ne jemljemo ravno veliko s seboj. Včasih so okvare take, da nam to niti ne pomaga. Kljub vsemu pa ga v primeru, ko se odpravljamo na daljša potovanja v bolj odročne kraje, nekaj le imejmo s seboj. Nekatero orodje je specialno in je namenjeno le popravilu koles. Tega v primeru okvare ne bomo mogli dobiti (kupiti) tudi v večjih krajih, zato se z njim oskrbimo že prej v specializiranih trgovinah.

  • imbus ključi od 5 do 8 mm
  • križni izvijač
  • ključ za razstavljanje in sestavljanje pogonske verige
  • ključ za centriranje kolesa
  • ključ za pedala
  • ključ za snemanje gonilk
  • ključ za os gonilk
  • ključ za kasetni zobnik

Marsikaj od tega ne boste potrebovali če kolo redno vzdržujete (podmazujete) in ga pred odhodom dobro pregledate (pritegnete vijake in vse ostalo).

Katere so najpogostejše okvare na kolesu?

Do kakšne napake na kolesu lahko pride, se ne da predvideti. Iz lastnih izkušenj, pa lahko naštejem najpogostejše okvare, ki so se nam dogajale in niso posledica padca.

  • poškodbe zračnic in kolesnih obročev – posledica premalo napolnjenih zračnic in agresivne vožnje po zahtevnem terenu
  • poškodbe plašča – posledica slabo vzdrževanega kolesa oz. zavor, ki so drsale po plašču in ga poškodovale do take mere, da je plašč med vožnjo razneslo
  • opletanje koles – posledica premalo napetih naper kolesnih obročev
  • pokanje naper – posledica obremenitve oz. neenakomerno centriranih kolesnih obročev
  • trganje poteznih žic – posledica slabo vzdrževanega kolesa, ko že natrgana potezna žica ni bila zamenjana z novo
  • trganje pogonske verige – posledica obremenitve predvsem stare verige, ki ni bila pravočasno zamenjana z novo
  • trganje zavornih gumic – posledica obremenitve oz. slabe kakovosti materiala
  • lomljenje nosilca zadnjega menjalnika – posledica vožnje po zahtevnem terenu, ko zadnje kolo potegne vejo med napere, verigo in menjalnik
  • zlom ali zvitje gonilke, pedala ali zobnika – posledica vožnje po zahtevnem terenu, ko se s kolesom nasede na kamen, hlod, robnik …
  • zlomljen prtljažnik – posledica slabe kakovosti izdelave oz. vožnje po zahtevnem terenu s prtljago
  • zdrobljeni ležaji pogonske osi in v pestih koles – posledica vožnje po dežju in slabo vzdrževanega kolesa, zaradi česar je prišlo do rjavenja in lomljenja kroglic ležajev (velja le za cenejše oz. starejše modele koles, ki nimajo pred vodo zaščitenih ležajev)
  • preskakovanje na verižniku – posledica slabe kvalitete mehanizma za prosti tek

Kaj storiti, če vas ujame nevihta?

Zgodi se, da se lahko znajdete na nepravem mestu ob nepravem trenutku. V mislih imam kolesarja sredi širnega gozda in prihajajoče močno neurje s treskanjem. Strehe nad glavo ni daleč naokoli. Kaj sedaj?

  • Skrivati se pod drevesom, je zaradi možnosti udara strele ali loma drevja prenevarno.
  • Če je le mogoče se zatecite na odprt prostor (travnato jaso).
  • Kolo je kovinsko in za strelo privlačno zato ga v primeru treskanja oddaljite od sebe.
  • Idealna zaščita pred dežjem je PVC folija velikosti vsaj 1,4 x 2 m s katero se lahko pokrijete in ostanete suhi.
  • V kolikor vas je dež že namočil , lahko pričakujete, da se boste ob predolgem čakanju podhladili (predvsem spomladi in jeseni). Zato se takoj ko se neurje nekoliko umiri raje še v dežju odpravite naprej s kolesom. Gibanje vas bo kljub temu, da ste premočeni ogrelo.
  • Čelada, ki jo nosite na kolesarjenju, vam varuje glavo tudi pred udarci večje toče.

Za nevihto vedno posije sonce in že čez nekaj ur boste v pravem (športnem) perilu spet suhi. Manj nevarno a zato bolj nadležno je dolgotrajno deževje. Če vas to ujame ravno tiste dni, ko ste na poti večdnevne ture je najbolje, da spremenite načrt ture. Večdnevno neplodno čakanje, da deževje poneha, vam običajno povsem vzame voljo do takega načina potovanja. Večina se jih v tem trenutku spomni na prednosti avtomobila.

Zanimiva rešitev je, da se skupaj s kolesom usedete na vlak in se zapeljete v vremensko bolj prijazne kraje.

Spomnim se da smo kolesarili nekje po avstrijski Koroški. Vremenska napoved je bila, da prihaja dolgotrajnejše deževje. Da pa nam to ne bi povsem pokvarilo načrtov, smo se ob prvem deževju z vlakom zapeljali 200 km južneje … proti morju. Deževni Alpski svet smo zamenjali s sončnimi Kvarnerskimi otoki. Bilo je super!

Tudi drobna vejica lahko povzroči padec!

Povsem navidez nenevarna drobna vejica drevesa ali grma, ki visi čez pot je za padec s kolesom lahko usodna. Zakaj?

Pogostokrat so odročne poti predvsem ob strani bolj ali manj zaraščene. Ker take poti avtomobilisti le redko uporabljajo, se poganjki dreves ali grmov kaj hitro razrastejo tudi v prostor nad vozišče. Dokler po taki poti vozimo počasi to ni nevarno. Ko z roko na krmilu zadenemo ob poganjek, se ta odbije, ob večjih hitrostih pa se okoli roke ovije. Če je dovolj žilav, nam ta potegne roko, kar je dovolj, da zgubimo kontrolo nad krmilom. Že majhen zasuk je lahko usoden in odnese nas s poti. Meni se je to, zaenkrat samo v opozorilo, zgodilo že kar nekajkrat.

“KONDORJEV LET”
XX. LoKoTavska tura – Vrše in Tolminski Triglav

Print Friendly, PDF & Email