Idrija

Idrija je staro mesto v kotlini ob izlivu hudourniškega potoka Nikova v Idrijco. Z vseh strani ga obdajajo vzpetine. Na severovzhodu je Cajni vrh (883 m), na severozahodu Kobalove planine (834 m), na jugu je tik nad mestom Tičnica (580 m), dlje na jugozahodu Hleviška planina (908 m) in na jugovzhodu Zagodov vrh (729 m). Pozidava je zelo gosta, zaradi pomanjkanja ravnega površja so hiše postavljene tudi na strmih pobočjih.

Mestni deli so: Grapa, Žabja vas, Skirca, Riže, Pront, Brusovše, Lejnštat, Kalvin, Prejnuta, Na luži, Podgora, Zaspana grapa, Pri likarci in Cegovnica. V okolici strnjenega jedra je več zaselkov in samotnih domačij: Podroteja, Zagoda, Ljubevč, Čerinovše, Poljanc, Smukovše, Bevk, Kobal, Češnjice, Pod Golicami in visoko na pobočju pod Gorami zaselek Kovačev Rovt.

Zgodovina Idrije se začenja okrog leta 1490, ko so tam, kjer zdaj stoji cerkev sv.Trojice, našli živo srebro. Rudnik je bil do velikega zmanjšanja proizvodnje leta 1977 temelj razvoja idrijskega gospodarstva. V obdobju, ko je bilo živo srebro zelo dragoceno, je bila Idrija prava zakladnica cesarskega Dunaja. Na začetku 17. stoletja je postala trg, stoletje pozneje pa mesto. V 18. in 19. stoletju je bila eno najpomembnejših slovenskih kulturnih središč.

V rudniku so bili zaposleni nekateri znameniti ljudje (B.Hacquet, G.A.Scopoli). Njegova petstoletna zapuščina je izjemna, rudnik z ohranjenimi rudniškimi napravami je svojevrsten tehniški muzej. Zlasti zanimiva je kamšt, rudniška črpalka. Del jame Antonijev rov je muzej, urejen za turistične obiske. Zdaj 360 metrov globoko rudniško jamo z okrog 150 kilometrov rovov, postopoma zapirajo in jo je delno že zalila voda. Nad globino 100 metrov zalitje ne bo mogoče, ker bi lahko prišlo do zdrsov zemljin, to pa bi pomenilo nevarnost za mestne hiše.

V Idriji, neprekinjeno že od leta 1876, deluje srednja čipkarska šola. Tradiciji izdelovanja idrijskih čipk – klekljanju, je posvečen vsakoletni čipkarski festival. V mestu so ohranjene nekatere umetnostnozgodovinsko in arhitekturno pomembne stavbe.

V rudniškem gradu Gewerkeneggu, zgrajenem leta 1527, je zdaj mestni muzej. Omembe vredna sta tudi rudniški magazin in najstarejše ohranjeno slovensko gledališče (oba iz leta 1770). Poslopje prve slovenske realke je iz leta 1903. Na Mestnem trgu je stala cerkev sv. Barbare, zaščitnice rudarjev. Leta 1945 je bila med bombardiranjem poškodovana in so jo porušili. Na razglednem griču nad mestom stoji cerkev sv. Antona Padovanskega, ob poti nad njo pa je Križev pot.

Od 2012 je Idrija vpisana na Seznam svetovne dediščine Unesco. Dediščina v Idriji zajema dediščino rudnika in rudarjenja v najširšem pomenu te besede: živosrebrovo rudišče, podzemne rove in jaške, vhodne stavbe, skladišče živega srebra in žita, upravne stavbe, topilnico, stanovanjske hiše, šolske zgradbe, cerkve, nesnovno dediščino kot del načina življenja idrijskega rudarja, poti, po katerih se je živo srebro tovorilo v svet… Med vsemi vsekakor na prvem mestu velja izpostaviti: Antonijev rov – v muzej urejeno idrijsko podzemlje, grad Gewerkenegg, v katerem domuje najboljši evropski muzej industrijske in tehniške dediščine, jašek Frančiške z obnovljenimi rudniškimi stroji in napravami, idrijsko kamšt, topilnico, klavže, rudniško žitno skladišče in rudniško gledališče, idrijsko rudarsko hišo… (Ivana Leskovec)

Na robu mesta se začne krajinski park Zgornja Idrijca. Ogleda vredne o okoliške naravne znamenitosti, ot npr. kraški izviri pri Podroteji ali bližnji vokliški izvir Divje jezero Jezernica, pritok Idrijce, je dolga manj kot 100 metrov in velja za najkrajšo reko v Sloveniji.

Print Friendly, PDF & Email