Domače in umetnostne obrti na Slovenskem

V drugi polovici 19.stoletja so s pojmom domača obrt označevali t. i. domačo delavnost ali hišno industrijo. Domačo obrt so opredeljevali kot paleto dejavnosti, ki temeljijo na tradiciji in so postranska zaposlitev kmečkega prebivalstva.

Domača obrt je bila torej povezana s kmetovanjem, predvsem tam, kjer so bila posestva majhna in so si morali ljudje (mali kmetje, bajtarji, kajžarji) poiskati dodatne vire dohodka. Na Slovenskem so bile do konca 19.stoletja značilne različne obrti: slamnikarstvo, tkalstvo (Prekmurje, Bela Krajina), predilstvo, suknarstvo, krtačarstvo, rezljanje pip za kajenje in izdelovanje živinskih zvoncev (Gorenjska), pridelovanje apna, kovaštvo, sirarstvo, kolarstvo, pridelovanje apna ter razne obrti, povezane s prehrano: pekarstvo, izdelovanje prest in figuralnega peciva iz medenega testa, medičarstvo, svečarstvo. Močno se je razvilo lončarstvo, pletarstvo, izdelovanje najrazličnejših lesenih predmetov (stavbno in pohištveno mizarstvo, tesarstvo, mlinarstvo, strugarstvo, rezbarstvo) in lesne galanterije oz. »suhe robe«.

Danes predstavlja domača obrt celo vrsto opravil in predmetov, ki jih izdelujejo ljudje na svojih domovih ali v domačih delavnicah za lastno rabo ali za prodajo. Pod pojmom umetna (umetnostna) obrt mislimo predvsem na umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih in dekorativnih predmetov.

Razne razstave in prireditve nudijo danes najboljši pregled na pestro množico različnih predmetov domače in umetnostne obrti. Če jih naštejemo nekaj:

  • ročno klekljana idrijska čipka
  • bula za klekljanje, klekeljni, kolovrat za navijanje klekeljnov
  • srce iz lecta
  • ročno poslikane skrinje
  • rezbarski izdelki (okviri za slike in ogledala, kipi)
  • kranjski cekarji
  • ljubljanske butarice
  • ročno tkano laneno platno
  • izdelki iz ročno pihanega stekla
  • dražgoški in loški kruhki
  • miniature kmečkih vozov
  • ročno vezeni prti
  • ročno kvačkani prtički
  • ročno izdelani zobotrebci
  • kamnite posode (možnarji)
  • ročne poslikave na svilo
  • ročno kovana ograja
  • ročno vezeni prti
  • streha, krita s slamo
  • ročno izdelane pečnice
  • lončarski izdelki
  • unikatno oblikovana posoda iz kraškega in soškega kamna
  • reliefno upodobljeni kurenti
  • belokranjske pisanice in peharčki iz slame
  • ročne lesene statve
  • grabljice za nabiranje borovnic
  • replike panjskih končnic
  • venčki iz oblanja
  • poslikano pohištvo
  • kolekcija maskot slovenskih narodnih noš
  • unikatni svečarski izdelki
  • rešeta, sita, ročno stružene sklede
  • velikonočne pisanice
  • diatonična harmonika
  • ročno tkana preproga
  • kolekcija miniaturnih kozolce
  • vročne statve
  • loški kruhki iz gline in voska
  • voščilnice iz ročno izdelanega papirja

Domače in umetnostne obrti so pomembne sestavine naše dediščine, pomagajo nam ohranjati bogato narodovo tradicijo.

Za ohranjanje in razvoj obrtne dejavnosti je bilo in je tudi danes zelo pomembno izobraževanje.

V Ljubljani je bila leta 1766 ustanovljena šola, na kateri so jezuiti usposabljali bodoče mojstre-rokodelce za praktična znanja.

Obrtno šolstvo se je za tem poskusom razvijalo v različne smeri. V Ljubljani, na primer, so se po letu 1872 tedanji mladi lahko izobraževali na splošni obrtni poli in umetnostni akademiji za slikarstvo, modeliranje in kiparstvo. V Idriji pa je bila leta 1876 kot prva državna obrtna strokovna šola na Kranjskem ustanovljena šola za klekljanje čipk.

Za tem se je začelo intenzivno izobraževanje na področju domače lesne obrti (suhe robe) in nekaterih drugih dejavnosti: pletarstva, vrbogojstva, lončarstva, umetnega kovaštva, mizarstva, strugarstva, vezenja. S tem v zvezi so v Ljubljani leta 1888 odprli Strokovno šolo za vezenje in šivanje čipk in Strokovno šolo za lesno industrijo z oddelki za stavbno in pohištveno mizarstvo, strugarstvo, rezbarstvo, pletarstvo, mlinarstvo in tesarstvo. Leta 1901 so šoli združili v Cesarsko kraljevo umetnoobrtno strokovno šolo, predhodnico današnje Srednje šole za oblikovanje.

Nekaj misli o domačih in umetnostnih obrteh

Med tradicionalnimi domačimi obrtmi oz. domačimi rokodelskimi znanji se je v v veliki meri ohranilo PLETARSTVO. Na tem področju so delovale številne šole, pletarsko znanje pa so si pridobili tudi nekateri slepi.

Star pregovor pravi, da lonec lončarja hvali. Današnje slovensko LONČARSTVO je kakovostno, postaja pa tudi motiv za ustvarjanje mladih.

V širšem alpskem prostoru so poznane lesene podobe golobov, obešene nad mizo v bivalnem prostoru, ki predstavljajo sv. Duha.

V zadnjih letih je močno napredovalo UNIKATNO KERAMIČNO OBLIKOVANJE.

K temu so pripomogli številni izobraževalni tečaji in šole, razstave in prodajni sejmi.

V nekem smislu se na ta način nadgrajuje slovenska lončarska dediščina.

Na področju domače in umetne obrti se poleg uveljavljenih tehnologij, načinov dela in izraznih postopkov, pojavljajo tudi novosti. Primer za to je POSLIKAVANJE NA SVILO.

»RIBNIČAN URBAN« je prispodoba za izdelovalca suhe robe iz ribniške doline.

LJUBLJANSKE BUTARICE so simbol mestnega praznovanja Cvetne nedelje v velikonočnem času.

Vrhunsko KAMNOSEŠTVO kot obrtna dejavnost se je preteklosti vključevalo tudi v načrte našega odličnega arhitekta Jožeta Plečnika.

Na nekaterih področjih domače obrti se žal kaže tudi zaostajanje, tk primer je ČRNO LOŠČENO PREKMURSKO LONČARSTVO.

Ob ponovni uveljavitvi tradicionalnih krščanskih praznikov (božič, velika noč) so se močno razširile tudi nekatere tradicionalne ustvarjalne dejavnosti. Taki primeri so poslikavanje velikonočnih pirhov (belokranjskih pisanic ali prekmurskih remenk) ali pa rezbarjenje jaslic.

ZLATARSTVO je obrt, pri kateri se kot material uporabljajo najplemenitejše kovine. Zlatar je lahko samo nekdo, ki je mojster svojega poklica: imeti mora čut za lepoto in oblikovanje in obvladati mora vse zahtevne zlatarske tehnike.

Izdelovanje diatoničnih harmonik predstavlja danes eno od vrhunskih slovenskih blagovnih znamk, poznanih po vsem svetu.

Stare (pozabljene) domače obrti

Način življenje v prejšnjih časih je oblikoval vrsto obrti, ki so spremljale kmetovo delo in različnih dejavnosti, ki so prinašale dodaten zaslužek.

MLINARSTVO je dejavnost, povezana s predevalo žit – mletjem, luščenjem (proso), ločevanjem.

KOVAŠTVO (izdelovanje podkev, kovanje konjev, prirezovanje kopit) in KOLARSTVO sta bili včasih pomembni servisni dejavnosti.

FURMANSTVU – prevozništvu s konjskimi in volovskimi vpregami, ki je bilo posebej pomembno na Notranjskem (pot od Trsta proti Ljubljani).

KOLARSTVO – izdelovanje koles, kočij, ročnih vozičkov, smuči, vozov, zapravljivčkov.

SEDLARSTVO – izdelovanje konjske opreme (sedla, vajeti, uzde, komati, biči).

OGLARSTVO – kuhanje oglja iz drv v kopah.

SPLAVARSTVO – spravljanje lesa (deske, hlodi) po vodi.

KAMNOSEŠTVO – klesanje, rezanje, lomljenje kamna.

PEČARSTVO – izdelovanje pečnic (zidaki za kamine in peči na drva) in LONČARSTVO – izdelovanje loncev, vaz, posod iz glin.

KOTLARSTVO – izdelovanje kotlov za žganjekuho in kmečkih štedilnikov iz bakrene pločevine.

Rokodelski poklici

PERICA je prala perilo na roke in ga spirala na potoku; pomagala si je z rezanim milom, bukovim pepelom, velikimi čebri, perilnikom.

SUHOROBAR je bil lahko: obodar, podnar, posodar, žličkar, zobotrebčar, rešetar, krošnjar, pletar. Njegovi izdelki so bili razni škafi, žlice, rešeta, sklede, obešalniki, solnice, otroške igrače, ribežni, cekarji, peharji, košare, brente.

SITAR je izdelal različna sita tako, da je po precej zahtevnem postopku napel na statvi obdelano žimo na lesen obod (obroč).

REŠETAR je delal obroče za sita in velika rešeta (prepletene vitre, vpete v obod), ki je nato sestavil v krošnje.

ČEVLJAR je bil mojster, ki je izdelal kopito, popravil stare čevlje, iz usnja ukrojil gornji del čevlja in podplat ter ju skupaj sešil, zbil in zlepil.

MIZARKI MOJSTER je običajno ročno (oblanje, poliranje, brušenje, rašplanje, lakiranje) in s pomočjo strojev (skobelnik, krožna žaga, rezkalnik) izdeloval razno pohištvo (tudi stilno – v tem primeru je delal skupaj z rezbarjem), luksuzno opremo za ladje in vrhunske avtomobile.

Print Friendly, PDF & Email

Leave a Reply