Čistokrvni slovenski begunci

Rodil sem se leta 1960 v delavski družini, v podnajemniški sobici, v centru Ljubljane. Nekega dne se je stanodajalec spravil otipavati mojo mamo, ko je nič hudega sluteča na balkonu obešala perilo. Da bi se ga otresla, ga je čofnila z mokro coto, on pa jo je klofnil nazaj. Ko je iz službe prišel oče in mu je mama potarnala, se je očetu utrgalo. Razbil je vsa vrata, tudi steklena, da bi se prebil do najemodajalca, kateri se je zaklenil v sosednje stanovanje. Spomnim se le, kako je policija po stopnicah na hladno odvlekla razkačenega in od stekla porezanega očeta. Nekaj dni za tem so nas vrgli iz stanovanja in nas po hitrem postopku spravili pred sodišče. Ironija je bila, da je bil najemodajalec sodnik in logično je bilo, da smo na sodišču potegnili takratko. Povzročena škoda, stroški tožbe in kazen so takrat nanesli ravno za novega fička. Najhuje pa je bilo, da smo se znašli na cesti … oče, mama, jaz (3 leta) in enoletna sestrica. Socialnega stanovanja takrat ni bilo kar tako za dobiti. Mami so zelo na kratko razložili: »Najprej štal’ca, potem pa krav’ca … in o tem bi morali razmišljati preden ste se odločili za otroke«.

Sreča se nam je nasmehnila šele, ko je mami preko znancev uspelo priti do hišniškega stanovanja na Vodmatu. Tako je bilo potrebno poleg šihta od »šestih do dveh«, popoldan opravljati še vsa hišniška dela. Tudi sam sem, komaj tri leten, za mamo nosil smetišnico po blokovskih stopniščih. Leta 1967 sem vstopil v prvi razred osnovne šole. V šolo sem rad hodil in tudi zabavati sem se znal. Med nekim odmorom sem za takratnih 5 par sošolko nahecal, da mi pokaže češpljico. Nikoli jo še nisem videl, pa me je zanimalo. Videno sem po otroško narisal na nekaj listov zvezka, zraven pa napisal »Maja se fuka« in liste raztrosil po šoli. Nisem vedel kaj sploh to pomeni, še manj pa se zavedal, kaj bo to potegnilo za sabo. Ko so na šoli izvedeli, da sem krivec jaz, me je razredničarka zvlekla v kabinet in me s pestmi tako nabunkala po hrbtu, da se mi je kri vlila iz nosa. Ko je za to izvedela mama, je bil halo še večji, pa ne zaradi tega, kar sem naredil jaz ampak zaradi tega kar je naredila razredničarka. Do konca šolskega leta mi je zelo tenka predla. Zaradi šikaniranja sem prvi razred komaj speljal z »dobrim«.

Sredi drugega razreda sem bil prisiljen zamenjati šolo. S starši smo se preselil v Šiško. Tam nas je čakalo novo stanovanje, ki sta ga oče in mama kupila na kredit. Odplačevala sta ga toliko časa, da je inflacija požrla še zadnji obrok. V novi šoli z učnim uspehom nisem imel nobenih težav. Z lahkoto sem bil vseskozi »prav-dober« a se praktično nisem učil nič. Srednja šola je bila toliko bolj težavna, saj nisem imel delovnih navad in mi »naravna inteligenca« tu ni pomagala. Po končani maturi sem se odločil, da grem najprej v vojsko, potem pa takoj delati. Službe ni bilo problem dobiti. Ko sem prišel iz vojske sem štel 21 let, ravno pravšnja leta za mladostno uporništvo.

Ob prvih zasluženih denarcih se doma nisem več pustil kaj dosti komandiratI. S strogim, a po duši dobrim očetom sva vedno bolj prihajala navzkriž. Nekega dne sem v nahrbtnik spokal svoje cunje, nekaj kaset z glasbo, radiokasetar in odšel na cesto. Prvih nekaj dni sem preživel pri prijatelju. Potem pa se mi je ponudila priložnost podnajemnika v stari Ljubljani. Tam sem preživel dve najbolj burni pankerski leti svojega življenja, potem pa so me vrgli iz stanovanja. Tokrat sem bil kriv jaz sam.

Nisem se kaj dosti sekiral. V službo sem hodil redno, plačo sem dobival, imel pa sem tudi resno punco, Idr’čanko iz skromne kmečke družine z veliko otroki in materjo samohranilko. Kamorkoli se obrneš, venomer se ujameš z »revežem« kot si že sam. Bogati in revni ne gredo nikoli skupaj. Kakorkoli že, življenje v dvoje je bilo povsem nekaj drugega. Ona je imela sobo v študentskem naselju za Bežigradom, jaz pa sem stanoval pri njej »na črno«, namesto cimre. A vsega lepega je enkrat konec. Tega sem se še kako zavedal, zato sem že kakšno leto prej začel z nekakšnim »obveznim namenskim stanovanjskim varčevanjem«. Visoka inflacija ti je vse privarčevane prihranke praktično izničila a to »kao« varčevanje je bilo predpogoj, da si sploh prišel na kakršnokoli lestvico za pridobitev »socialnega stanovanja« oz. kredita. V službi se mi je uspelo kot »brezdomcu« prebiti pod vrh točkovalne lestvice za pridobitev socialnega stanovanja, a le za obdobje 5 let.

Garsonjera s 24 kv. metri v Polju (mimogrede, dvakrat toliko meri danes moja garaža) je bila za mene in za mojo punco sanjska. Ker je še študirala, si kakega razkošja z opremljanjem nisva privoščila. Čez nekaj let, ko sva bila že oba v službah, je bilo že nekoliko lažje. Spustila sva se z vajeti in si privoščila otroka. Življenje v garsonjeri je postajalo vse bolj utesnjeno pa tudi 5-letno obdobje se je bližalo koncu. Nisem se pustil presenetiti in se pozanimal, kaj me čaka. Pravzaprav nič hudega. Pravno formalno me z družino iz tega stanovanja nikakor ne bi mogli vreči na cesto. In res so mi po izteku pogodbe brez komplikacij bivanje podaljšali za nedoločen čas. Zmaga, a v stanovanju je bilo vedno bolj tesno. Mica, sedaj že žena, je že nekaj časa razmišljala o večjem stanovanju, a kako do njega. Kot strela z jasnega se pojavi »Jazbinškov odkup« družbenih stanovanj. Kot uporabnik sem takoj odkupil službeno garsonjero za nekaj mojih plač in jo po letu dni prodal 5-članski bosanski družini, ki je še pravočasno pobegnila pred Jugo agresijo.

Skupaj s prihranki in krediti sva nabrala dovolj za vplačilo večjega stanovanja v Logatcu, ki je bilo bistveno cenejše kot v Ljubljani. A vse le ni šlo po načrtih. Novo stanovanje naj bi bilo vseljivo šele čez leto dni. Edina rešitev je bila, da se z družino začasno preselimo v stanovanje k mojima staršema. Z veliko prilagajanja drug drugim je bilo bivanje precej naporno. A to ni bilo najhuje. Firma, ki je takrat zidala stanovanja v Logatcu se je znašla v stečaju. Stanovanje oz. poslovno-stanovanjski objekt je bil dokončan le do polovice, denarja pa ni bilo nikjer več. Kredit sva odplačevala že leto dni. Da ne bova nikoli prišla do stanovanja, pa je postajal najbolj verjeten scenarij. Si predstavljate, 20 let plačevati bančni kredit za stanovanje, ki ga nikoli ne boš dobil. Žena se je znašla na psihiatriji v Idriji, jaz pa sem cele noči tuhtal o gladovnem štrajku, o molotovkah, ki bi jih pometal v hiše pokvarjencev, kateri so nas spravili v brezizhoden položaj. Le otrok , ki sva ga imela, naju je bremzal, da nisva naredila kakšne neumnosti. Največja žrtev bi bil na koncu ravno on. Ostal bi brez obeh staršev; jaz bi končal v zaporu, žena pa v norišnici. A razum je na koncu le prevladal. Posluževati sva se začela medijev, pisala sva vsem, tudi Kučanu. In počasi se je začelo premikati. Gradnjo je nadaljevalo drugo podjetje. Po dveh letih in pol »obupa« sva se končno vselila v najino novo stanovanje. Bilo je res bistveno slabše kvalitete, a bila sva notri. Kljub kasnejšim dobljenim tožbam, sva se za odškodnino lahko le pod nosom obrisala. Lopovi se, kljub vloženim kazenskim ovadbam, še danes svobodno sprehajajo po ulicah Logatca.

Po 13 letih bivanja sem se naveličal malomeščanskega življenja in se želel še bolj oddaljiti. Spustil sem se še v zadnjo življenjsko investicijo, tokrat v nakup rabljene hiše v Rovtah. In tudi to je bilo usodno. Kredit v »švicarjih« naju ubija, a življenjske izkušnje so naju ojeklenile. Zadnji, trenutno 800 evrski mesečni obrok, bo odplačan pri mojih 74 letih. Vrednost hiše, če jo danes prodava na trgu, je manjša od kredita, ki sva ga dolžna banki. Že jutri lahko postaneva begunca … čistokrvna slovenska begunca.

Lažje mi je.

Print Friendly, PDF & Email

Leave a Reply