“Slovenija gradi avtoceste, mi pa uživamo na kolovozih” … je bil slogan LoKoTavcev pred mnogimi leti, filozof in okoljevarstvenik Leo Šešerko pa je takrat zapisal:

Avto, kot izrazno sredstvo moči

Avto izraža obsesivno razmerje človeka in vozila, ki tvorita enoto, v kateri vozilo prevzame vlogo boljšega Jaza. Zgodovinska prvotna oblika tega razmerja je bil jezdec na konju, ko je človek z manjšo energijo jahal na večji animalični energiji in se spremenil v hibridno bitje, ki ima gornji del človeški – glava, trup, roke, ter spodnji del telesa v motivu kentavra.

Kolo in kolesarjenje se lahko pri tem uveljavlja kot razsvetljenski motiv brez mitološke radikalizacije, ker je drugače kot pri jezdecu in avtomobilistu kolesarjeva lastna animalična energija vsa moč, s katero razpolaga. Človek s svojo majhno energijo se na kolesu razodene sebi, kolesarjenje ga varuje pred stresom in mu razkriva njegovo lastno telesno energijo kot realno moč in mejo njegovega pospešenega gibanja.

Avto je nasprotno veliko več kot transportno sredstvo. Je sredstvo omame in regresije, je kotaleči se uterus, iz katerega se rojeva fantazmatski kralj cest, ki se je hkrati uveljavil z največjo močjo in ostal na varnem v svojem rojstnem mestu. Vožnja z avtomobilom je za regradiranje osebnosti, medij agresivnega izživljanja v katerem postane avto izrazno sredstvo osebne moči.

Neugodna pozicija kolesarjenja nasproti vožnji z avtomobilom ima torej mnoge globlje vzroke kot so le nerazumevanje zdravstvenega, ekološkega, turističnega pomena in smisla kolesarjenja. Avto je pojem arhetipskega nasilja in vsakdanje mitologije volje do moči, ki mu razsvetljenstvo ne more do živega, ker je neposredno izraženo v užitku avtomobilske vožnje kot kentavrične sile. Kolo je torej proti njemu razsvetljenski element.